Čas za slovenščino, 23. junij 2014 ― Pol stoletja pozneje, ob zlatem jubileju Drage kolegice in kolegi, najbrž ob tej priložnosti ni med nami nikogar, ki bi bil starejši od mene; ali pa je takšnih zelo malo. Zato se bom ob spominjanjih na začetke našega poletnega Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture naslednjih nekaj minut počutil približno tako, kot se znameniti »stari fantje« – old boys, kadar jih obide, da bi na pozna leta igrali nogomet: nečimrni, pomembni in prismuknjeno razigrani so; vsekakor pa prepričani, da ni nihče nikoli igral bolje od njih. Vljudno občinstvo se pride na njihove predstave pravzaprav zabavat na račun njihove samovšečnosti in okorelosti, kakršno skozi leta vsakomur od nas naloži čas – to je tisti blazni bog, ki po grški teogoniji dela otroke samo zato, da jih potem požre – to občinstvo ste pač zdaj vi. Zato vas z besedami iz stare slovenščine vnaprej »prosim za zamero«. Moja bolj ali manj aktualna dolžnost je, da vas z nekaj spomini na to, kar smo počeli v mlajših letih, to je pred pol stoletja, slovesno dolgočasim. Prvi poletni Seminar slovenskega jezika, literature in kulture se je zgodil leta 1964, tako pove že preprosta matematika. Poprej smo imeli Slovenci pravico do nekaj predavanj in lektoratov v repertoarju vsakoletne jugoslovanske poletne slavistične šole. Zamisel, da bi se osamosvojili, je prišla bolj ali manj sama od sebe, morda na valu prvih, zgodnjih nacionalizacij v nekdanji Jugoslaviji. Mislili smo si: če že imajo takšno poletno šolo vsi drugi, tudi manjši od nas (takih res ni bilo veliko, morda Lužički Srbi), jo bomo pač imeli tudi mi. Oblast nas je pri priči poučila, da je ideja sicer lepa in hvalevredna, da pa ni denarja. Potem so nam ga nekaj vseeno dali. Sestavili smo organizacijski odbor in začeli iskati morebitne udeležence; mislim, da smo jih končno po različnih znanstvih in z osebnimi vabili nabrali kakšnih 16 ali 17, v glavnem iz slovanskega sveta. Prečesali smo Ljubljano po dolgem in počez, da smo zanje našli najcene